Ervin Rustemagić

Zdi se, kot bi včeraj pisal recenzijo knjige Profesionalne takne stripa, ki jo je Ervin Rustemagić izdal ob 40-letnici njegovega podjetja Strip Art Features. Danes, 14 let pozneje, Ervina ni več med nami. Stripovski svet je pretresla novica o njegovi smrti. V 73. letu starosti nas je po dolgi in zahrbtni bolezni zapustil. Ne bo več slišati njegovih šaljivih zbadljivk o poteh in stranpoteh, ki jih ubira sodoben strip, ne bo več lahkotnega kramljanja, ki sva si ga občasno privoščila ob ogledu originalov največjih mojstrov devete umetnosti.

Težko je najti besede ob odhodu takšnega človeka. Človeka, ki je pred našimi očmi pisal zgodovino stripa, ki je premikal mejnike in tlakoval pot v svet mnogim mojstrom devete umetnosti. Človeka, ki je s stripom okužil cele generacije bralcev, pa vendar ostajal tudi in predvsem ljubeč oče in mož.

Opažam, da se moja recenzija Ervinove knjige iz leta 2011 z leti ni postarala. Gre za svojevrstni poklon njegovemu življenju in delu, sama knjiga pa je vpogled v Ervinovo nesmrtno stripovsko dušo.

Izsek iz recenzije Štiri desetletja stripovskega prestiža (piše: Vojko Volavšek)

Knjiga Profesionalne tajne stripa iz leta 1974 je prvo teoretično delo o deveti umetnosti, ki je izšlo v republikah nekdanje Jugoslavije. Doživela je kar sedem ponatisov, skupna naklada pa je presegla 6.000 izvodov. Preprodajalci danes za dobro ohranjen izvod knjige zahtevajo tudi do 100 €. Ervin Rustemagić se je odločil, da ob jubileju njegovega SAFa objavi ponatis omenjene knjige z obširno dopolnjenim izvirnikom, razdeljenim v tri sklope. V prvem sklopu pisec predstavi svojo prehojeno pot in številne stripovske velikane, s katerimi je sodeloval v štirih desetletjih svoje kariere. V drugem sklopu, sicer ponatisu izvirnika, nesebično predstavi vse sodobne prijeme, ki so potrebni risarjem, ki se želijo poglobiti v stripovsko umetnost. V zadnjem sklopu pa je besedo prepustil osmerici SAFovih trenutno najprestižnejših avtorjev, ki kot pika na i zaokrožujejo knjigo s podajanjem svojih izkušenj mlajšim ustvarjalcem.

Strip Art je z deveto umetnostjo okužil cele generacije bralcev

Takrat, ko mi je Ervin v svojem studiu podaril recenzijski izvod knjige, me je najprej pametno usmeril v sosednjo pisarno, me posadil na stol in mi dal nekaj minutk, da si v miru pogledam knjigo in ustvarim prvi vtis o njej. Občutek ob listanju je bil fantastičen. Verjemite, če me Ervin ne bi poprej posadil na stol, bi mi v moji evforičnosti najbrž klecnila kolena. Pomen knjige, ki jo je Ervin izdal ob 40-letnici izhajanja Strip Arta in ustanovitvi agencije in založbe SAF, je enostavno nepojmljiv.

Knjigo sem v dveh dneh na mah prebral in to navkljub intenzivnim zaključnim pripravam na ljubljanski sejem Dom 2011, na katerega sem se odpravil v zgodnjih ponedeljkovih urah. Tistega dne sem ob svojem – sicer povsem rutiniranem – delu očitno žarčil svojevrsten kreativni nemir, ki je značilen za vse ustvarjalce, ki so pred kakšnim pomembnim izzivom. Moj izziv je bil tokrat seveda vezan na recenzijo, ki jo pravkar prebirate. Najbrž mi je ob silnem podzavestnem procesiranju ušel kak stripovski dovtip, saj mi je oblikovalec, ki mi je pomagal pri opremljanju paviljona, omenil da je svojčas bil naročen na revijo Strip Art. Takoj sem mu povedal za SAFovo štiridesetletnico in za razširjeni ponatis knjige Profesionalne tajne stripa. Kolega je bil osupel nad jubilejem, še bolj nad dejstvom, da v Sloveniji že šest let izhaja Strip Bumerang, mesečnik s podobno konceptualno zasnovo kot jo je imela njemu najljubša revija. Seveda sva pozno v noč – sejmi se običajno postavljajo do zgodnjih jutranjih ur – mrzlično obujala spomine na zlate čase stripa. Prav tekmovala sva, kdo bo naštel več stripovskih junakov in njihovih avtorjev iz obdobja najine mladosti. Ta debata mi je dala misliti …

Strip Art je z deveto umetnostjo okužil cele generacije bralcev. Verjamem, da si je revija prislužila kultni status predvsem zaradi svoje konceptualne širine in zaradi daljnovidnosti Ervinove usmeritve v agencijsko-založniške vode, oziroma drugače povedano, z vložkom v razvoj lastnih avtorskih potencialov, katerih nosilno okostje so vedno sestavljali prekaljeni velikani devete umetnosti (Burns, Don Lawrence, Font, Franquin, Hermann, Lodewijk, Kerac, Kubert, Morris, Radilović, Risso, Tillieux, Trillo, Tufts, Wildey, Zanotto …). Ervin je s svojo številčno avtorsko ekipo sestavil pravo pravcato podjetje, ki je bilo kos vsem preprekam. Sem napisal podjetje? Ne, postali so prava družina. Ervinova knjiga ni samo poklon njegovi zvesti življenjski spremljevalki, Edini, temveč tudi vsem prijateljem, s katerimi so soustvarjali neminljive stripovske mojstrovine in med katerimi so nekateri žal prerano odromali na oni svet.

Ervinova daljnovidnost

Strip je bil stalnica naših življenj, nato pa prepad brez dna, vojna kot odraz vseh človeških nizkotnih nespametnosti, v kontrastni posmeh vsem intelektualnim modrovanjem samooklicanemu kralju stvarstva … človeški živali. Ja, ko človek sprosti svoje nasilne nagone je sam sebi največja uganka, njegova dejanja pa zrcalo njegove kratkovidnosti. A na srečo obstajajo tudi drugačni ljudje, takšni, ki svojega bistva niso nikdar prikrivali in so v svojem življenju ostali zvesti svoji poti, lastni viziji in poslanstvu. Hja, da se ne zapletem preveč v čustveno obarvana modrovanja, ki so lahko razumljiva le nekoliko starejšim stripovskim navdušencem, bom raje nemudoma preskočil na vsebino knjige Profesionalne tajne stripa. Kot je razvidno že v uvodnem poglavju, ki je v celoti posvečeno kronološkemu časovnemu preseku štiridesetletnice Rustemagićeve neverjetne kariere, je avtorja knjige strip zasvojil že v rani mladosti. Sprva je Ervin želel postati stripovski risar in njegov prvenec Življenje Karla Maya so celo prevedli v slovenščino in objavili v Zvitorepcu, vendar je Ervin že tedaj pronicljivo doumel, da v tem poslu obstaja neizprosna selekcija in je tako že leta 1971 presedlal v uredniške vode. Ko je komaj osemnajstleten mladenič podpisal prvo številko Strip Arta najbrž nihče ni slutil, kakšne sadove bo porodil njegov daljnovidni entuziazem. Njegov SAF se je kmalu vključil v kolesje svetovne stripovske produkcije in postal nepogrešljiv členek v verigi vseh omembe vrednih dogodkov, ki so zaznamovali tedanjo ekspanzijo devete umetnosti. Njegova krovna hiša si je hipoma prislužila sloves najmočnejše mikro agencije na svetu. Še več, njegova predanost deveti umetnosti ga je privedla v situacijo, da je lahko sam izbiral avtorje, s katerimi bo sodeloval in katerih dela bo lansiral v svet. Tudi zato je Strip Art, ki je izhajal v dveh cikličnih intervalih, najprej med leti 1971 in 1973, ter nato še med leti 1979 in 1986, krepko izstopal od utečenih stripovskih revij in za nameček leta 1984 na festivalu v Lucci prejel nagrado Yellow Kidd, stripovski ekvivalent filmskemu Oskarju, za najboljšo stripovsko revijo na svetu.

No,  Rustemagić se ni ustavljal ob številnih hvalospevih, ki so deževali iz vseh strani. Bil je čas za nove izzive, nove velikopotezne načrte in Ervin je kmalu potrkal na vrata filmske industrije. Seveda je filmu kot predsednik družbe Platinum Studios ponujal adaptacije devete umetnosti, a kot sem že namignil v uvodniku, v svoji knjigi o teh aktivnostih ne govori. Pravzaprav Ervin, zavoljo svoje skromnosti, v knjigi ne omenja še enega dejstva. Svojim nosilnim risarjem, pa tudi številnim talentom, ki jih Ervin prepozna že po bežnem pogovoru, ko mu le-ti razkrijejo svoje delovne navade, je namreč priskrbel delo tudi izven okvirjev svoje agencije. Na primer Alfonso Font, Bane Kerac, Joe Kubert, Gerry Embleton idr, so z njegovo pomočjo uspešno risali tudi za prenekatere “konkurenčne” založniške hiše. Ko sem pred leti delal intervju z Bernardom Kolleom, me je silno presenetil, ko mi je zaupal, da ga je na ameriški Dark Horse napotil, kdo drug kot Ervin Rustemagić.

Vpogled v zakulisje devete umetnosti

Drugi sklop knjige je namenjen ponatisu prvotne knjižne izdaje iz leta 1974, ki jo plemenitijo številne nadrobnosti o  nastajanju sodobnega stripa. Gre za vpogled v zakulisje devete umetnosti, saj Ervin vsem ljubiteljem stripa, torej tistim, ki jih strip zanima zgolj po bralski plati, kot tudi tistim, ki bi se z njim radi profesionalno ukvarjali, ponuja poglobitev v skrivnosti te prestižne, dasiravno večkrat podcenjene veje umetnosti.

Pisec svoj dopolnilni tekst prične z zelo specifičnim pedagoškim sistemom učenja, ki ga prakticira Jose Delbo, ameriški vsestranski stripovski klasik (Billy the Kid, Judge Colt, Lone Ranger, Buck Rogers, Batman, Aquaman, Green Arrow …). “Vsakemu svojih študentov na prvi učni uri v roke potisne list papirja in od njih zahteva, da narišejo človeško glavo. Te risbe skrbno shrani vse do zaključka njihovega šolanja, nakar na zadnji učni uri od njih znova zahteva, naj narišejo glavo. S primerjavo starih in novih risb študentom dokaže, da prav nihče med njimi, navkljub tri ali štiriletnemu študiju, ni niti za kanček napredoval. Tisti, ki so pokazali znanje in talent že na začetku, so ga imeli tudi ob koncu šolanja, tisti pa, ki so na študij prišli brez tovrstnega talenta, so tudi na koncu ostali brez njega, čeprav so v rokah stiskali diplomo.”

Precej zgovorno, mar ne? Sploh za razne prepotentne umetnike, ki svoje neznanje najraje takisto zavijejo v diplomski celofan. Ervin vedno opozarja, da ustvarjalci brez naravnega talenta in močne samodiscipline ter nenehnega piljenja lastnega risarskega izraza, v stripovskem poslu nimajo kaj iskati. Ta obsežen knjižni sklop, poleg praktičnih nasvetov in tehničnih detajlov o samih risarskih in scenarističnih trikih, vsebuje tudi navodila za sestavo avtorskih pogodb, kako najti potrebno dokumentacijo za verodostojnost vašega dela ter seveda kakšen pomen imajo delovne navade in spoštovanje pogodbenih rokov. Poglavje je v svojih nadrobnostih tako obsežno, da ga je nemogoče in pravzaprav tudi nesmiselno dodatno secirati v pričujoči prostorsko precej omejeni recenziji.

Kako se učiti od drugih?

V zaključnem sklopu knjige pisec, po kratkem uvodnem poklonu dvema velikanoma devete umetnosti, Andreu Franquinu in Donu Lawrencu, prepusti besedo eminentnemu SAFovemu avtorskemu osmercu. Joe Kubert, Alfonso Font, Hermann Huppen, Carlos Trillo, Eduardo Risso, Roberto Totaro, Sergio Bleda in Martin Lodewijk nam v bogato ilustriranem sklopu knjige razkrijejo svoje drobne skrivnosti o njihovih začetkih, študijskih zasnovah osrednjih in stranskih protagonistov njihovih stripov, za nameček pa nam podajo tudi številne nasvete, ki so ključnega pomena predvsem za mlade risarje …

več v Strip Bumerangu št. 49 (april 2011)

Bogato, s primerno dozo humorja začinjeno branje, s katerim Ervin Rustemagić razgalja skrivnosti nastanka stripa in njegovo štiridesetletno kariero vzponov in padcev,  je nedvomno obvezno čtivo za vse prave stripoljubke in stripoljubce. Hm … omemba padcev je pravzaprav docela zgrešena, saj Ervin tudi v zanj najtežjem življenjskem obdobju, ko je Jugoslavija pokala po šivih in je v Sarajevu na lastne oči videl kako mu ognjeni zublji uničujejo studio in s tem na tisoče stripovskih originalov, ni nikdar klonil. Vsakomur bi tovrstna izkušnja povsem spodnesla noge, a na srečo je Ervin iz drugačnega testa, je kot pravi stripovski junak, kot maček z devetimi življenji … stripovskimi, kakopak.