Intervju: Vojko Volavšek (CIRIL GALE za revijo Art9, maj 2025)
Od risarja do založnika – 75 številk mesečnika – V prvi številki pogovor z Mikijem Mustrom – Prihodnost stripa je negotova
Se lahko na kratko predstaviš našim bralkam in bralcem? Kdaj in kje si rojen, kje živiš in ustvarjaš, tvoja poklicna pot …?
Rojen sem bil leta 1970 v Celju, kjer sem odraščal in kjer imam še vedno sedež svojega podjetja. Na prelomu tisočletja sem se z družino preselil v Šentjur, v idilično Kamensko dolino, kjer nastajajo vsi stripi moje mikro založbe. Štiri leta sem bil kot aranžer zaposlen v podjetju Avto Celje, a ker mi niso hoteli nabaviti računalnika in rezalnika sem leta 1994 odšel v privatne vode.
To je bilo obdobje, ko so se vsi napisi izdelovali ročno, mar ne?
Tako je. Aranžerski poklic je bil tedaj zelo visoko čislan, ker je bilo že za izdelavo navadnega napisa potrebno veliko znanja, pa iznajdljivost pri uporabi materialov, občutek za prostor … spomnim se, kako smo aranžerji s Celjskega debelo gledali, ko smo v Salzburgu obiskali sejem ExpoArt in videli prvi rezalnik. To je bil čudež nad čudeži, nek stroj je v nekaj minutah izrezal napis, za kakršnega smo mi potratili cel dan.
Kdaj si se prvič srečal s stripom?
S stripom sem se okužil že v zgodnjih otroških letih in ta okužba očitno še vedno traja. Kdaj sem dobil v roke prvi strip se sploh ne spomnim. No, ta medij mi je nemalokrat odprl vrata, tako na primer pri prvi zaposlitvi kot tudi v vojski. V vojski sem risal razne tehnične plakate s preseki min in druge morilske pripomočke, ki si jih je izmislil človek. Z Zatičaninom, četnim pisarjem, pa sva veselo delala na stripu – jaz na svinčniku, on na tušu –, medtem ko so zunaj fantje zmrzovali in se gnali za nevidnimi sovražniki. Tudi prvo zaposlitev sem dobil predvsem zaradi zajetne mape z mojimi stripi in ilustracijami, ki sem jo moral nek petek pokazati upravnemu odboru Avto Celja, nakar sem že v ponedeljek začel delati kot njihov novi aranžer. No, najbrž je k tej zaposlitvi malce pripomoglo tudi priporočilo našega profesorja umetnosti, Ratimirja Pušelje, s katerim me je želel spraviti na akademijo.
Katere stripe si imel najraje? Si imel kakšne vzornike?
Sprva so me pritegnili razni Bonellijevi junaki, ko pa sem prišel v stik s kompleksnejšimi stripi, so me navduševali Hermann, Franz, Moebius, Bourgeon, Segrelles, Serpieri, Breccia, Milazzo, Lawrence, Loisel, Wilson … in mnogi drugi avtorji.
Nekoč si se ukvarjal z risanjem stripov. Jih še ustvarjaš?
Konec leta 1992 sem končal Nicka Woodla, svoj stripovski prvenec. No, ta »dolgometražni« strip ni nikoli dočakal albumske ali revialne izdaje, pa tudi nadaljevanje serije sem opustil, čeprav sem imel že detajlno razdelan scenarij. Strip sem sprva poslal na uredništvo Stripburgerja in Mladine, kjer ni bilo nobenega odziva. Potem sem ga hotel odnesti s sabo v Pariz, da bi ga pokazal dvema francoskima založbama, a sem se zadnji hip premislil in mapo s stripom zabrisal iz nahrbtnika. Ignoriranje je sicer nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi mlademu nadebudnemu risarju. Veliko talentov je zapustilo deveto umetnost in se oprijelo kakšne druge veje umetnosti. Gatnik se je na primer specializiral za plakate, mene pa je odneslo v slikarstvo. V desetletju sem nanizal 18 samostojnih razstav, ustavil sem se šele po pripetljaju, ko je moja zbirka nadrealističnih slik Nevidni svetovi res postala dobesedno nevidna. Lastnik lokala, kjer sem razstavljal, se je namreč sprl z najemnikom, s katerim sva imela dogovorjeno, da bom pri njem organiziral likovne delavnice in razstave. Lastnik je moje slike pobral z zidov in jih pospravil v klet. Šele z rubežnikom v policijskem spremstvu sem jih dobil nazaj. No, 24 sem jih dobil nazaj, eno pa je lump očitno prodal. Zato danes slikam samo še po naročilu. Enako velja za stripe in ilustracije … Verjetno se spomniš Mustrovega Trimčka, ki ga je ustvaril konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja za Športno zvezo Celje. Ker se je ponudba rekreativnih športnih panog podvojila, sem moral izrisati cel kup novih ilustracij. Izmislil sem si celo gospo Trimčico, ki mu dela družbo v nekaterih panogah.
Pred kakšnim desetletjem sem na JAK-ov razpis prijavil svoj projekt Sveti trikotnik. Zelo ambiciozno zastavljeno stripovsko sago, ki so mi jo gladko zavrnili, tako kot prej vse ostale projekte. To me je tako potrlo, da sem projekt odložil v predal. Ampak vse se zgodi z nekim namenom. Če so me takrat zavrnili, bo pa zdaj dotična saga o Celjskih knezih zaživela v še kvalitetnejši in obširnejši obliki.
Prej si omenil Kostjo Gatnika. Letos mineva 80 let od njegovega rojstva, mineva pa tudi 100 let od rojstva Mikija Mustra.
Ja, obe obletnici smo obeležili na letošnjem strip festivalu v Celju. Oba avtorja sta svojčas premikala mejnike slovenske stripovske krajine. O Mustru se veliko govori in piše, ker so njegovi stripi tako rekoč brezčasni in je še vedno tržno zanimiv, na Kostjo Gatnika pa mediji in stripovski recenzisti znova pozabljajo.
Ko si konec leta 2006 izdal prvo številko mesečnika Strip bumerang si za prvo številko naredil intervju z Mikijem Mustrom. Kakšen vtis je naredil nate?
Izjemen. Ne pomnim, da bi kdajkoli prej ali pozneje spoznal tako pozitivno osebo. Intervju z njim sem sicer naredil ob njegovi 80-letnici. Možakar se je dvajset let ukvarjal s stripom, na vrhuncu kariere je naredil rez in presedlal v animacijo, s katero se je prav tako ukvarjal dvajset let. Nato se je v svojih zrelih letih začel ukvarjati s plavanjem in je v kategoriji olimpijcev pobiral nagrade na skoraj vseh tekmovanjih, katerih se je udeležil. Pri njegovem ustvarjanju pa me je še najbolj navdušil njegov proces vizualizacije, ki je tudi meni zelo blizu. Preden se je usedel za risalno desko je namreč svoj izdelek vedno vizualiziral v glavi in ga nato samo prenesel na papir.
V Strip bumerangu si tudi sicer predstavil veliko domačih avtorjev …
Tako obsežnih intervjujev poprej ni bil deležen še noben domač avtor. Miki Muster, Iztok Sitar, Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić, Matjaž Bertoncelj, Bernard Kolle … naslednji naj bi bil na vrsti Jelko Peternelj, pa je ravno v času najinega dopisovanja žal umrl. Peternelj zaenkrat še vedno velja za našega najplodnejšega avtorja, čeprav niti sam ni znal povedati koliko tabel je narisal. V Sloveniji imamo še veliko avtorjev, ki bi si zaslužili obsežno predstavitev, a je revija nizala izgubo in v nekem trenutku sem jo moral ugasniti.
Škoda, a kljub temu si izdal kar 75 številk Strip bumeranga. Zakaj pravzaprav takšno ime?
Bumerang simbolizira vračanje. Revija je v Slovenijo vrnila strip po poldrugem desetletju stripovskega vakuuma, v katerem se je znašel ta medij po osamosvojitvi.
V reviji si urejal tudi rubriko Strip inkubator?
Ta je bila namenjena mladim talentom. Razpisal sem tudi tri natečaje s katerimi sem iskal mlade nadebudneže … in jih tudi našel, zato se za prihodnost stripa v Sloveniji sploh ne bojim.
Pa vendar imam občutek, da si v reviji dajal prednost tujim avtorjem?
Strip bumerang je imel podnaslov Revija svetovnih vrhuncev stripa, zato so se v njej zvrstili številni velikani devete umetnosti. Od domačih avtorjev se med njih nedvomno uvrščata Tomaž Lavrič in Bernard Kolle, ki sta zaenkrat edina uspešno prodrla na zahtevni francoski trg. Oba smo gostili na straneh našega mesečnika oz. kasneje dvomesečnika, čeprav sem imel res nenavaden občutek, ko sem za domača avtorja moral plačevati avtorke pravice tuji založbi. Domači publiki smo premierno predstavili Lavričevo trilogijo Lomm, Kollejeve Diamante in Transvaalske pustolovce pa smo lahko brali skoraj vzporedno s svetovno premiero.
Bernardovi mojstrovini si izdal celo v integralni obliki. Kdaj si pravzaprav začel z izdajanjem albumov in integralov?
Že ob zagonu mesečnika sem načrtoval tudi mehko in trdo vezane albume. Prvi so izhajali v albumski seriji Extra bumerang in so bili namenjeni daljšim serialom, ki zaradi obsega niso bili primerni za revijo. Že leta 2007 pa sem se pridružil koprodukciji SAFovih trdo vezanih albumov. Tedaj smo prvič v samostojni Sloveniji imeli možnost prebirati stripe sočasno s svetovno premiero. Hermannov strip Noč polnega meseca je na straneh našega mesečnika doživel celo svetovno premiero. Ko so se v Franciji pojavili prvi integrali, v katerih so predstavljali daljše seriale, sem se seveda takoj ogrel tudi za tovrsten koncept izdajanja stripov.
Pred kratkim je pri tvoji založbi Risar izšel zadnji trojček integralov Largo Winch …
Largo Winch obsega 12 integralov, torej 24 epizod legendarnega milijarderja v kavbojkah. Bil sem prepričan, da sem serijo uspešno zaključil, a sta avtorja že napovedala nadaljevanje. 25. epizoda bo v Franciji izšla 25. novembra 2025, a pri nas bomo morali za integralno izdajo počakali na 26. epizodo, torej vsaj še dve leti.
Kako pravzaprav izbiraš stripe in koliko si jih že izdal?
Vsak urednik izbira stripe, ki so mu všeč. Meni so blizu t.i. mainstream stripi, ki jih krasi dobra risba in scenarij, čeprav jih nekateri etiketirajo kot komercialne stripe. No, ta beseda označuje dobro prodajo oz. donos, mastne zaslužke, ki jih pri nas ni, torej komercialni stripi pri nas ne obstajajo. Pri izbiri stripov za mesečnik sem sicer dajal prednost močno kontrastnim stripom, vsaj dokler se je revija tiskala v črno-beli tehniki. Ko je prešla na barvni tisk, sem lahko vključeval tudi stripe delane v akrilni in akvarelni tehniki.
Doslej sem izdal več kot 160 stripovskih publikacij, od tega 75 številk revije Strip bumerang in 46 integralov. Skupaj približno 250 strip albumov.
Po katerih stripih iz Risarjevega založniškega programa bralci najraje posegajo?
Zelo so popularni Blacksad, Spaghetti brothers, Peter Pan, Škorpijon, Druuna, Jeremiah, Princ noči, Lester Cockney, Black Hills 1890, Diamanti, Thomas Noland, Tretji testament, Bruce J. Hawker, Taxi … Crissejeva Atalanta, Lavričeva Appoline in Rovškovi Mostiščarji pa so celo razprodani.
Kakšen je bil začetek tvojega založništva?
Že prej sem omenil svoj strip Sveti trikotnik, ta je bil povod za zagon revije, pa naj se sliši še tako čudno. Leta 2005 sem se udeležil natečaja francoske založbe Glénat, na katerega sem poslal prve strani svojega stripa in podroben sinopsis celotnega projekta. Šele ob zavrnitvi projekta sem ugotovil, da je moj naslov enak naslovu njihovega bestsellerja. Kako za vraga stripovski navdušenec mojega kova ni vedel za to serijo? Takrat sem se zamislil in študijsko seciral francosko-belgijsko stripovsko produkcijo. Iz podzavesti so mi privreli spomini na njihovo revijo Vécu, nad katero sem se navdušil kot mladenič. Že takrat sem si rekel, da bi takšno revijo morali imeti tudi v Sloveniji. Zaradi te izkušnje, pa tudi zato, ker so v Sloveniji vsi samo tarnali nad pomanjkanjem stripov, nihče pa ni ničesar naredil, da bi se domača produkcija premaknila z mrtve točke, sem v naš stripovski vakuum zalučal Strip bumerang.
Si stalnica celjskega festivala devete umetnosti … Koliko festivalov ste že organizirali v Celju?
Med leti 2007 in 2010 je Celje veljalo za slovensko prestolnico stripa. Povsem upravičeno, ker tu delujeta obe največji stripovski založbi pri nas, Strip Art Features in Risar, hkrati pa smo vsako leto organizirali strip festival. No, pravzaprav je organizacija slonela na mojih plečih, v veliko pomoč pa so mi bili nekateri člani društva Stripoholik in knjigarna Antika. Zadnji festival je bil izveden na Celjskem gradu, a je bil kar hud finančni zalogaj zame in festival sem začasno ustavil. Ta začasnost se je potem zavlekla, predvsem zato, ker za tovrstni festivalski turizem MOC nikoli ni imela posluha. Novo serijo festivalov, torej peti in šesti celjski strip festival, letos preimenovan v Celje Comic Fest, je zagnal Boštjan Večko, lastnik Striparne oblaček, v španoviji s Celjskim mladinskim centrom. Sam sicer pri projektu sodelujem zgolj kot svetovalec in oblikovalec. Program je tokrat bil obogaten z japonskim stripom, s čimer smo v Celje pritegnili tudi ljubitelje mang. V soboto se je kar trlo obiskovalcev. Zaradi cosplayerjev je bil dogodek prava paša za oči.
Kakšen je položaj stripa pri nas?
Na videz je strip v Sloveniji v vzponu, v resnici pa je že doživel svojo kulminacijo in eksponentna krivulja se že počasi usmerja navzdol. Deveto umetnost pri nas poganja samo peščica akterjev in večinoma vsi delujemo na entuziastični pogon. Mnogi, ki smo orali stripovsko ledino, se počasi umikamo iz scene. Dobro uspevajo samo tisti, ki so prisesani na državne jasli. Pa še za to peščico privilegirancev bo nekoč zmanjkalo denarja, ker imamo preveč potratno državo in se bojo nekoč te neusahljive pipice gotovo zaprle.
Tvoje založniško delo me spominja na Don Kihota, ki se bori z mlini na veter … Je to napačen vtis?
Dobra primerjava. Max Modic je šel še dlje, ko me je v nekem intervjuju primerjal s tistim samomorilcem iz Alana Forda, stranskim likom, ki se pojavi v nekaterih epizodah in vedno išče nove načine za samomor. No, na tako inovativno samomorilsko dejanje kot je izdajanje stripov v slovenščini niti ta tip ni pomislil.
Boj za JAK-ove subvencije je sicer res boj z mlini na veter. Še vsako prijavo na njihov razpis so mi zavrnili, vedno s prav žaljivimi obrazložitvami. Za nekomformista mojega kova pač ni javnega denarja, zato že dolgo ne tratim več časa s sestavljanjem prošenj za njihove razpise. Njihove komisije so žal prežete s političnimi podtaknjenci, ki denarce delijo po ključu nekakšnih prijateljstev. Samo Rugelj mi je nekoč v šali dejal, naj pozabim na JAK-ove subvencije, ker so ljudje tam zaposleni za nedoločen čas in se bojo svojih stolčkov oklepali do penzije, torej je samo vprašanje ali bodo šli v pokoj prej oni ali jaz.
Že od nekdaj je bil strip v glavah nekaterih zgolj šund literatura. Je danes še vedno tako?
Včasih kdo še zavije z očmi ob omembi stripa, a ko jim v roke potisnem kakšen strip iz naše pestre ponudbe, takoj spremenijo mnenje. Dandanes se stripi tiskajo na kvaliteten papir, pa tudi knjigovezi le redko zatajijo. Celo pri reviji sem uporabljal albumski papir, ravno zaradi kvalitetnih odtisov, ki so predpogoj za spoštovanje, ki si ga ta medij zasluži. V časih hiperprodukcije so se stripi večinoma tiskali na roto papir, zato so bili odtisi slabi, pri barvnih stripih je prihajalo do zamika. Ker so se besedila vnašala ročno so se pri prevodih izpuščali celi stavki. Tako je strip seveda izgubljal na svoji pripovedni udarnosti in nekateri so ga deklasirali med manjvredno literaturo. Danes pa mlade mamice in očetje otrokom prav radi v roke potisnejo kakšen strip, da jih vsaj za hip spravijo proč od igric in socialnih medijev, da dobijo občutek za papir, da spoznajo čar branja …
Verjetno tvojima otrokoma stripov ni bilo potrebno potiskati v roke?
Ne, oba sta veselo brskala po mojih stripovskih arhivih. Hčera se je navduševala nad Alanom Fordom, ki mene sicer nikoli ni posebej pritegnil, sin pa je imel svojevrsten privilegij, ker je v uredništvu lahko brskal po vzorčnih albumih, ki so mi jih pošiljale razne založbe.
Kakšna prihodnost čaka strip?
Obeti niso nič kaj rožnati. Ravno pred kratkim sem govoril z Ervinom Rustemagićem, ki mi je zaupal kakšni so trenutni svetovni trendi. Letos je ugasnila španska založba ECC Ediciones, italijanski reviji Skorpio in Lancio Story, ki ju izdaja Aurea Editoriale, že več let ne plačujeta avtorskih pravic in komaj shajata, Bonelli zaradi padca prodaje zmanjšuje naklade, ukinili so celo priljubljenega Martina Mysterea. Tudi čez lužo so same težave. V stečaj je odšlo podjetje Diamond Distributors, največja ameriška distribucijska hiša stripov, zaradi izgube trga je Mike Richardson, direktor Dark Horsea, moral odpustiti 43 zaposlenih in ustaviti vse projekte. Že pred leti je ugasnila legendarna srbska Stripoteka, lani je na hrvaškem ugasnila Strip revija Večernjeg lista … tudi frankofonski trg že dolgo beleži upad prodaje, v času kovidne krize se je celo podvojil. Že takrat so na primer Bernardove Transvaalske pustolovce na hitro okrnili iz štirih na tri epizode.
Prihodnost stripa je res negotova, a bo deveta umetnost preživela tudi to krizo. Nenazadnje gre samo za trenutne tržne oscilacije, nekakšno globalistično resetiranje, stripovski medij pa je v svoji izraznosti in širini tako močno razvejan, da je preprosto neuničljiv.
Bi še kaj dodal? Mogoče kakšen nasvet?
Mladim avtorjem svetujem, naj bodo v življenju čim bolj zvedavi in drzni, naj vzamejo v roke stripe najrazličnejših žanrov in si v pestri ponudbi poiščejo izrazni slog, ki jim najbolj ustreza. Pri tem lahko kadarkoli za rokav pocukajo tudi nas, ki imamo za sabo daljšo stripovsko kilometrino in nas povprašajo za kakšen nasvet. Tebi, Ciril, pa svetujem, da napišeš zajetno monografijo, v katero poskusi preliti vso znanje, ki se ti je nabralo v več kot polstoletnem ukvarjanju z deveto umetnostjo. Veseli me, da si zagnal revijo Art9, ki si jo prežel s svojimi insajderskimi izkušnjami, ki so neprecenljiva zakladnica za bodoče rodove stripoljubk in stripoljubcev. Tebi in tvoji uredniški ekipi želim veliko uspehov pri nadaljevanju vašega stripovskega poslanstva.